Klekljarstvo

Začetki klekljanja na Žirovskem segajo v drugo polovico 19. stoletja. Takrat je klekljanje predstavljalo dodaten vir zaslužka in tako prispevalo k boljšemu ekonomskemu položaju družine, danes pa predstavlja predvsem aktivno preživljanje prostega časa, umetniško ustvarjanje in ohranjanje žirovskega klekljanja.

Zametke klekljanja na Žirovskem so prinesle žirovske žene in dekleta iz sosednje rudarske Idrije, ko so se v drugi polovici 19. stoletja tja hodile učit te ročne spretnosti. Leta 1883 je bil v Žireh organiziran prvi trimesečni klekljarski tečaj, ki naj bi ga vodila neka žena iz Idrije. V šolski kroniki za to leto zasledimo zapis, ko kronist toži nad silno nerednim obiskom delavne šole. Vzrok tega naj bi bilo množično klekljanje tako deklet kot fantov. Žirovski nadučitelj Leopold Božič je šest let kasneje (1889) za logaško okrajno glavarstvo zapisal: “Razen kmetovanja se ljudstvo peča z rokodelstvom in ženske narede veliko čipk.” Revščina in pomanjkanje sta prisilila mnoge Žirovke in Žirovce, da so se naučili te obrti. Klekljalo se je predvsem za zaslužek, saj je klekljanje mnogim predstavljalo v zimskem času edini vir dohodka. Ko je bilo delo na polju končano, so sedli za "pouštr" in klekljali. Sprva so čipke prodajali s krošnjarjenjem, kasneje, točneje 1896, pa je domačin Anton Primožič ustanovil prvo trgovino s čipkami. Sam je že leta 1888 ustanovil podjetje za odkup in prodajo čipk, kasneje pa še odprl trgovino. Župnijska kronika navaja, da je bilo klekljanje v Žireh pred prvo svetovno vojno sila donosna obrt ter da so nekatere najbolj izvežbane žene zaslužile dnevno več kot moški pri težaških delih. Ravno v tem je bil vzrok množičnega klekljanja po hribih in dolinah.

Trgovci s čipkami so največ čipk izvažali na Dunaj in celo v Ameriko, kasneje tudi v Dalmacijo in ostale dežele Kraljevine Jugoslavije. Zaradi množičnosti klekljanja so Žiri postale središče čipkarstva in posledično je državna oblast leta 1906 v Žireh ustanovila čipkarsko šolo ter poskrbela za učiteljsko moč. Takrat je Žireh klekljalo okoli 200 ljudi, z ustanovitvijo čipkarske šole pa se je ta obrt razcvetela in doživela svoj razmah. Za to je bila najbolj zaslužna prva in takrat edina strokovno usposobljena učiteljica klekljanja na Žirovskem Leopoldina Pelhan. Po rodu je bila iz Idrije, na Dunaju pa je opravila triletni strokovni čipkarski tečaj. Bila je najboljša čipkarica iz Idrije in na Dunaj poslana kot štipendistka idrijskega rudnika. Čipkarsko šolo je učila od njene ustanovitve leta 1906 do 1936, ko je zapustila Žiri. Velike zasluge za poučevanje mlajših rodov imata še učiteljici pok. Angelca Jesenko in Marica Albreht. Slednja tudi predseduje današnjemu Klekljarskemu društvu Cvetke. Vse tri so izučile številne generacije klekljarjev in klekljaric. Klekljanje je desetletja mnogim družinam na Žirovskem predstavljalo dodaten in velikokrat prepotreben zaslužek za boljši in večji družinski proračun, ki je zagotavljal socialno varnost posameznikov in celotnih družin. Poleg vira zaslužka je klekljanje imelo tudi družaben pomen, saj je ob druženju, pogovoru in petju čas hitreje minil. Žirovska čipka se od ostalih razlikuje po posebnostih v klekljarskih tehnikah, elementih, vzorcih ter poimenovanju klekljarskega pribora.

Danes klekljanje pomeni predvsem umetniško ustvarjanje in preživljanje prostega časa. Tradicijo in promocijo žirovske čipke poleg Klekljarske šole Žiri, ki neprekinjeno deluje že od njene ustanovitve in prenaša znanje na mlajše rodove učencev Osnovne šole Žiri, ohranjata še Hiša klekljane čipke A. Primožič (1888) in Klekljarsko društvo Cvetke. Slednje že od leta 2006 prireja konec aprila in v začetku maja Slovenske klekljarske dneve, v času katerih si lahko ogledate bogate razstave klekljanih čipk. Ob razstavah se odvijajo klekljarske delavnice, prikaz klekljanja in različne spremljajoče dejavnosti.  

LITERATURA IN VIRI

• Ribnikar, V. Logaško okrajno glavarstvo – zemljepisni in zgodovinski opis, str. 102. Logatec: Literarno društvo Zeleni oblaki, 2004.
• Župnijska kronika Župnije Žiri
• Stanonik, M. Čipkarstvo v Žirovski kotlini, Loški razgledi 17, str. 180–196. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 1970.