"... kaos. Kolikor čudno in protislovno se sliši, je ta poseben kaos tisti, ki daje tukajšnjim krajem prav poseben čar. Brez ure, po "afriškem času, bohoro bohoro". Brez načrta (ali
vsaj velikokrat brez takšnega, ki bi bil logičen našemu načinu razmišljanja). Z veliko nasmehi, pozdravi in vtikanji v ljudi in stvari, ki se jih sicer čisto nič ne tičejo, ampak so na nek način skoraj prijetno nasprotje zahodnega individualizma in življenja drug mimo drugega. Kaos ob cestah, na ulicah, v centru z otroki ... tisti "urejen" kaos, ki poteka po neki svoji logiki in se ti počasi, pogled za pogledom, prične odstirati šele takrat, ko se uspeš izviti iz primeža našega urejenega zahodnega pogleda, se prenehaš upirati vsemu, česar be razumeš, in se vsaj za nekaj trenutkov prepustiš vsemu, kar se dogaja okrog tebe. Nasmehom. Pogledom. Pozdravom. "Umuzungu". Objemom. Vabilom. Razgledom. Velikokrat mi ne uspe, takrat mi gre ves ta svet pošteno na živce. Ampak počasi se učim - in ko mi uspe, je vredno. Takrat začutim, kaj je pravi čar teh krajev. In razumem, zakaj se nekateri znova in znova vračajo."
